Vodniki

NAŠI VODNIKI

Branko DOKL, načelnik

Vodnik PZS ABDG kat.

Igor OPREŠNIK

Vodnik PZS ABD kat.

Ivan LADINEK

Vodnik PZS ABD kat.

Andrej KAUČIČ

Vodnik PZS A kat.

Renato RIBIČ

Vodnik PZS ABD kat.

PREDSTAVITEV IN PRAVILNIKI

Planinstvo-narava-vodništvo

Človek je neločljivo povezan z naravo, kar planinci še posebej dobro vemo in čutimo.

Planinstvo kot način življenja, je prostočasna dejavnost, ki po večini poteka ob koncu tedna, med vikendom.

Vodenje obiskovalcev v gorski svet ima v Sloveniji že dolgo tradicijo. Z množičnostjo planinske organizacije, se je po 2. svetovni vojni razvilo prostovoljno vodništvo.

Težišče delovanja vodnikov PZS je izvajanje dejavnosti v gorski naravi (vodenje in usposabljanje obiskovalcev gora), najpomembnejši cilj pa je seveda varnost udeležencev. Vodenje je vznemirljivo, saj ima moč, da vodenim pokaže tisto, česar v dolini ne morejo videti ali doživeti. Vodenje je tudi radovednost, ustvarjalnost, ljubezen in strast.

Vodnik PZS postane vsakdo, ki uspešno opravi zahtevno (teoretično in praktično) usposabljanje po programu, ki ga na predlog PZS potrdi Strokovni svet RS za šport. Po uspešno opravljenem praktičnem izpitu vodnik pridobi licenco A (lahke kopne ture), B (zahtevne kopne ture) ali D (zimske ture), itd.

Licenco mora vodnik obnavljati vsake tri leta v okviru izpopolnjevanj PZS.

Vodniki si pridržujemo pravico do spremembe datuma izleta, lahko spremenimo samo lokacijo pohoda ali pohod odpovemo zaradi višje sile (vreme, stanje poti).

Ture, v okviru vikendov za visokogorje, so namenjene manjšemu številu ustrezno pripravljenih planincev, zato se pravočasno prijavite.

Planinskega izleta se lahko udeležijo člani društva s plačano članarino PZS za tekoče leto, ali člani drugih društev s plačno članarino PZS za tekoče leto. Prednost imajo člani društva.

V gorski svet se ne podajajte sami, ampak pridite raje z nami!

Kategorizacija planinskih poti

V Zakonu o planinskih poteh (Uradni list RS, št. 61/2007) je v 8. členu določeno, da so planinske poti glede na tehnično zahtevnost kategorizirane v tri skupine: lahke, zahtevne in zelo zahtevne planinske poti.

Natančneje pa kategorizacijo planinskih poti določa podzakonski akt (Pravilnik o kategorizaciji planinskih poti, Uradni list RS št. 80/2008):

lahka planinska pot (L)

(1) Lahka planinska pot je planinska pot, ki je namenjena za hojo in rekreacijski tek, pri čemer si uporabniku ni potrebno pomagati z rokama zaradi varovanja ali pomoči pri gibanju po njej.  (2) Lahka planinska pot se praviloma lahko uporablja tudi kot sprehajalna pot.

(3) Kadar lahka planinska pot preči strmo pobočje, mora biti dovolj široka, da omogoča varno hojo tudi manj izurjenim uporabnikom. Od njih se zahteva le pazljivost, telesno pripravljenost in primerno obutev.

zahtevna planinska pot (Z)

(1) Zahtevna planinska pot je planinska pot, ki vodi čez zahtevnejše odseke, na katerih si mora uporabnik zaradi varnosti pomagati z rokama, na nevarnih odsekih pa so nameščene varovalne naprave.

(2) Morebitne varovalne naprave iz prejšnjega odstavka so namenjene le dodatni varnosti uporabnikov in niso nujno potrebne za premagovanje težjih mest.

(3) Od uporabnikov zahtevne planinske poti se zahteva pazljivost, telesno pripravljenost in primerno opremo.

zelo zahtevna planinska pot (ZZ)

(1) Zelo zahtevna planinska pot je planinska pot, kjer hojo zamenja ali dopolnjuje plezanje in kjer so za premagovanje težko prehodnih delov vgrajene varovalne naprave.

(2) Zelo zahtevna planinska pot je tudi vsaka planinska pot, ki je speljana preko posameznih področij s stalnim strjenim snegom ali ledom.

(3) Za varnejši vzpon na zelo zahtevni planinski poti potrebuje uporabnik dodatno osebno tehnično opremo, kot so čelada, plezalni pas ter samovarovalni sestav, zaradi morebitnih snežišč na posameznih odsekih pa tudi cepin in dereze.

Kolo je nastalo v davnini in mnogi ga označujejo kot največji človekov izum.

Skozi zgodovino je mnogim postalo strast in način življenja.

Ker ne onesnažuje okolja, ima med vsemi prevoznimi sredstvi posebno mesto, ki mu zagotavlja prihodnost.

Pozitivni učinki na človekovo zdravje in počutje, postavljajo kolesarstvo na eno od prvih mest med telesnimi aktivnostmi.

V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja se je razvila nova zvrst kolesarstva, gorsko kolesarstvo, ki je povzročila, da so se kolesa pojavila na planinskih poteh in pritegnila tudi številne planince.

Tako se je razvila posebna zvrst gorskega kolesarstva, t.i. turno kolesarstvo, ki je zdrav šport na prostem in nudi odlične možnosti za vadbo, dogodivščine in druženje. Nima tekmovalnih ciljev, kolesarjev cilj je doživetje v naravi.

  1. Kolesar ne sme voziti pod vplivom alkohola, mamil in psihoaktivnih zdravil.
  2. Pred vožnjo obvezno preverimo ali je kolo tehnično brezhibno.
  3. Oblečemo se v svetla oblačila, ki naj imajo odsevna telesa in so vremenu primerna.
  4. Da bolje poskrbimo za svojo varnost, ob vožnji nosimo zaščitno čelado.
  5. Za kolesarje veljajo isti prometni predpisi kot za ostale udeležence v prometu.
  6. Vozimo po desni strani vozišča in obvezno drug za drugim.
  7. Upoštevati moramo primerno varnostno razdaljo.
  8. Ob zavijanju obvezno nakažemo spremembo smeri vožnje.
  9. Uporaba luči je obvezna ponoči in ob zmanjšani vidljivosti.
  10. Če kolesarimo v naravi, spoštujemo njene dele in življenje v njej.
  11. Ne povzročamo hrupa in pospravimo odpadke za seboj.
Scroll to Top