no images were found

Prvega ne pozabiš nikoli. In tudi vsi mi, ki smo sodelovali na prvem pohodu v okviru Kolesarsko – pohodniškega društva Hej, gremo naprej, tega prav gotovo ne bomo. Bilo je čudovito in nepozabno. Tudi tisti » tam zgoraj« je bil ta dan z nami in nam naklonil lep dan, dan, ki nam je ponudil vse tisto, kar si pohodniki najbolj želimo – sonce, lepo pot, čudovite razglede in dobro družbo. In prav ta družba je bila imenitna in kar nas najbolj navdušuje je to, da je ta družba štela 50 članov – pohodnikov, kateri so nam že v začetku dali vedeti, da smo na pravi poti, na poti, ki nam bo ponudila veliko lepih trenutkov v svetu, ki je posut s kamenjem in porasel s takšnim ali drugačnim zelenjem, pa naj si bo to v dolini ali v planini. Seveda tudi kakšen neprijeten trenutek se bo vmes zgodil. To smo okusili že kar na tem prvem izletu, saj se nam je na poti proti izhodišču pohoda pokvaril avtobus, bolje rečeno zmanjkalo je nafte. Tako smo na izhodišče pohoda na Planinski Ravni prispeli z 2 urno zamudo in pohod začeli, za planinske pojme, zelo pozno, šele ob 10. uri dopoldan.

Pot nas je najprej vodila do Mozirske koče na Golteh, kjer smo naredili postanek za okrepčilo in žigosanje dnevnikov. Nato smo se podali na prijeten »sprehod« po Golteh. Šli smo mimo Alpskega vrta, zg. postaje gondole na prvi razgledni vrh, na Medvedjak, kjer so se nam odprli prečudoviti razgledi po bližnjih in bolj oddaljenih vrhovih, kateri so kazali še kar zimsko podobo. Še rahel spust in že smo se znašli pri Treh plotih, kjer smo naredili nekoliko daljši postanek in uživali na soncu ter prijetno kramljali o tem in onem. Prijetno sonce in čudoviti razgledi so nas kar vabili, da bi ostali, a pot nas je vodila naprej, naprej mimo Starih stanov, Jezerc na Boskovec, najvišjo točko planote Golte. Na vrhu smo doživeli klavrno podobo lesenega stolpa, katerega je že dodobra načel zob časa, tako da smo se morali zadovoljiti s pogledi proti severu, vse ostalo pa nam je ostalo prikrito za drevesi. Tako smo se kaj hitro podali proti Mozirski koči in naprej proti Alpskemu vrtu, v bližini katerega smo naredili zaključek po planinsko. Zaključek, ki je bil pika na i tega prekrasnega dne, preživetega na Golteh. Ob okusnih domačih dobrotah in na način, kot so se ga spominjali in podoživljali najstarejši pohodniki, ki so bili z nami ter ob domači pesmi smo se vsi počutili prav po domače in bili kot eno, pa čeprav smo bili tako različni. In če vam povem, da je bila starostna razlika med najmlajšim in najstarejšim pohodnikom 70 let, pote si lahko predstavljate, kako pisana druščina smo bili. Ker vse lepo enkrat mine, se je tudi to naše prijetno druženje počasi bližalo h koncu. Le še ena gasilska fotografija za spomin in že smo se znašli na avtobusu na poti proti domu.

Večina zgodb z leti izgubi svojo mikavnost in kmalu utonejo v pozabo, vendar spomini pa ostajajo. Pred nami so novi izzivi – nove poti, nove zgodbe s katerih se bomo vračali prav tako prijetno utrujeni in zadovoljni.

Igor