no images were found

Misli, želje, načrti in trening iz tedna v teden so nas privedli do tega, kar se je zgodilo od 16. – 18. avgusta 2010. Če si človek nekaj močno želi, potem je le malo verjetno, da se mu želja, ne bi uresničila. Kot pravi pregovor: "Tam kjer je volja, tam je pot". In res vse to, kar bom zapisal v nadaljevanju je rezultat teh mojih nekaj uvodnih besed. Beseda bo tekla o poti, ki ni kar neka pot, ampak kolesarska pot ob Muri oz. Murweg.
 

Marija, Marjana, Slava, Jože in Jože ter jaz Igor smo se v ponedeljek, 16. avgusta 2010 zjutraj ob 4.00 uri iz Maribora odpeljali proti izviru reke Mure v Avstriji. Seveda se nismo peljali sami, ampak smo za tale podvig najeli prevozništvo Janko Božič s.p. iz Dravograda, kateri nas je spremljal vse tri dni na poti, vse od bližine njenega izvira do Gor. Radgone. Po dobrih 4 urah vožnje, z vmesnimi postanki – za WC in zajtrk – smo se znašli v kraju Jedl, kjer smo začeli z našim podvigom. Najprej obvezna gasilska fotografija, še zadnji pregled koles in že smo se znašli na poti in vožnja med dežnimi kapljicami ni bila nič kaj prijetna. A trajalo je le nekaj minut, saj se je plohica hitro umaknila in za nekaj trenutkov nas je pozdravilo prvo jutranje sonce. Po dobre pol ure vožnje se nam je ponovno približala nova fronta, katera pa se nas ni dotaknila.
 

Pot po dolini Lungau nas je vodila mimo St. Michaela, St. Margarethna, kjer se nam je na levi strani odprl čudovit pogled proti gradu Moosham, vse do Tamswega, kjer nas je v samem centru mesta presenetila prava ploha in vlilo se je kot iz škafa, zato smo morali za 10 minut pod "kap". Na koncu mesta se prvič srečamo s spremljevalnim kombijem in Marjana nas pogosti s čokoladnim pecivom, pa tudi energijski napitek je dobro del. Po okrepčilu nadaljujemo pot mimo Predlitza do Stadla a. d. Mur, kjer prečkamo enega največjih lesenih mostov na svetu in nadaljujemo proti mestu Murau in na koncu mesta sledi dobro uro dolgi postanek za kosilo "iz domače kuhinje naše Marije". Na jedilniku je bil super golaž s svežimi žemljicami, katere nam je med potjo kupil naš super spremljevalec Janko (alfa in omega oz. deklica za vse). Tudi dobre kapljice iz plastenke ni manjkalo. Seveda brez dobre kave katero smo si skuhali na mini plinskem štedilniku, ni šlo in po vsem tem s težave vsedemo na kolesa in že se peljemo ob Muri proti Teufenbachu, kjer na hribu zazremo grad Schrattenberg.
 

Od tu naprej nas čaka najtežji del poti, saj se pot večkrat vzpne, pa spet spusti vse do mesta Judenburga, katero je najstarejše mesto Štajerske. Da smo prevozili to mesto (pot je bila zelo turistično speljana) smo potrebovali dobre pol ure vožnje. Sledilo je še 10 km bolj prijetne vožnje in že smo se znašli v kraju Zeltweg, kjer smo zaključili prvi dan ture in števec je kazal, da smo naredili 142,8 km. Naša "deklica za vse" Janko nam je priskrbel prijetno gostilno, kjer smo prenočili, za, verjeli ali ne, 15€ po osebi.
 

Torkovo jutro, 17. avgusta je obetalo čudovit dan. Najprej smo se s kolesi odpeljali do Flatschacha, kjer smo si ogledali avstrijski A1 Ring – pisto formule 1, katero trenutno prenavljajo. Po ogledu se vrnemo nazaj v Zeltweg in nadaljujemo po poti R2 – Murweg skozi Knittelfeld do kraja Preg, kjer naredimo postanek in se spet srečamo z Jankom, se okrepčamo z osvežilno pijačo, ob tem pojemo kifeljčke in že se podamo proti St. Michaelu, kjer pa izgubimo enega člana ekipe. Namreč "premagal" ga je vonj po pivu Gösser in po najbližji poti je sam odpeljal pot do Leobna. Se ponovno srečamo kot ekipa v Leobnu skupaj z našim Jankom in se odpeljemo do lokalne pivovarne, kjer na žalost na reklamni tabli preberemo: Dienstag ist unsere Ruhetag. A nič zato, naša "deklica za vse" Janko je med potjo priskrbel nekaj pločevink Gösserja, zato smo se vsedli pred gostišče in akcija je stekla.
 

Naše dame še poskrbijo za kavico z domačega štedilnika in ob domačem pecivu čas kar hitro mineva, zato moramo spet na pot, na pot proti Bruck a. d. Mur. Preden pa smo zapeljali po tem čudovitem mestu, se ustavimo na enem iz med športnih parkov ob poti, kjer naredimo postanek za kosilo. Vse je potekalo podobno kot včeraj v času kosila, le da je tokratna gostiteljica bila Marjana s svojimi špageti a la boloneze. S polnimi želodci gremo na kolesa in že se znajdemo v mestu Bruck a. d. Mur. Se popeljemo skozenj in pot R2 nas že usmerja proti Grazu. Sledimo markirani poti, ki nas vodi po desni strani Mure, občasno spet malo gor, pa malo dol, do kraja Pernegg a. d. Mur, kjer nas oblačno nebo in ura opozarjata na to, da bo potrebno kmalu poiskati prenočišče, saj se je kar temnilo.
 

V kraju Friesach se ustavimo in jaz navežem po telefonu stik z Jankom kateri se nam kasneje priključi in skupaj se odpeljemo do 1 km oddaljenega hotela kjer smo prenočili. In to ne sami, ampak v sobi z nami so bila tudi kolesa. Edina oteževalna okoliščina vsega tega je bilo to, da smo sobe dobili v 3. nadstropju, kamor smo morali prenesti po stopnicah kolesa. A kot sem že v začetku zapisal – tam kjer je volja, tam je tudi pot. Po vseh uradnih formalnostih, tuširanju in urejanju pa je sledil literarni večer z Jožetom, kateri nam je recitiral svoje najnovejše pesnitve.
 

Sredino jutro, 18. avgusta ob pogledu skozi okno ni obetalo veliko. Bilo je megleno, a tam v daljavi se je tu in tam le pokazal žarek upanja. S kolesi pod pazduho po stopnicah navzdol se podamo, še skupinsko pred hotelom naredimo in v rahem rosenju se odpeljemo proti Grazu, do katerega smo bili oddaljeni le 15 km. Bolj smo se bližali največjemu mestu štajerske bolj se je jasnilo.
 

Vožnja skozi Graz je bila fantastična, obogatena s prelepimi pogledi na različne znamenitosti – nekaj smo jih ujeli tudi v objektiv. Vožnji skozi Graz je sledila pot do Gössendorfa, Kalsdorfa do Wildona, kjer smo ob umetnem kopališču naredili postanek za malico. V prijetnem vzdušju, ob kuhanju hrenovk in kavice, smo podoživljali zadnih nekaj ur, ki so bile in bodo nepozabne.
 

S polnimi želodci le s težavo splezamo na kolesa in že vse lepo teče do Vogaua, kjer se ustavimo pri brunarici ob poti na vrčku piva in s kelnarjem malo po naše, malo po avstrijsko, se malo "pogučala". Nadaljujemo proti Šentilju, a po nekaj minutah prijetne vožnje se pripeti "trago – komična" situacija, namreč, v enem iz med zavojev se dve članici ekipe s kolesi oplazita in padec je neizogiben. Na veselje nič hujšega, le nekaj prask na kolenu in kolesih. Po pregledu "damic" in koles ter nastavitvi verig nadaljujemo proti Cmureku, kjer se srečamo z Jankom, popijemo pločevinko ta prave prijače in že se peljemo ob Muri do pohodniško – kolesarskega mostu, si ga ogledamo ter se vrnemo nazaj na markirano pot R2.
 

Le še nekaj obratov pedal in že prečkamo most v Gor. Radgoni, kjer je naš konec. Konec tega dne, konec tri dnevne ture, konec vsega lepega. Tudi ob pogledu na števec se nam nasmehne, saj 376,76 km ni kar tako, ni nekaj, kar se ti lahko zgodi vsaki dan. Kdor je že poizkušal in to tudi uspel, da je v enem dnevu prevozil vsaj 100 km, ve kaj ti kilometri pomenijo, ve koliko energije in naporov, pa tudi lepih trenutkov je tu not ujetih.
 

 

Še zadnja večerja v gostilni Suzana ob nekdanjem mejnem prehodu v Gor. Radgoni in že se peljemo – tokrat spet v kombiju – proti Mariboru, proti našim domovom, novim dogodivščinam naproti, ki nas bodo vodile od tam.

Igor