Komaj smo se vrnili s tridnevne ture po Goričkem, že smo se ponovno srečali na kolesih. Tokratna dogodivščina se je odvijala od Toblacha v Italiji do Maribora. Še zadnji pogovori, usklajevanja, obiski kolesarskih servisov in bili smo pripravljeni za akcijo. Tudi tokratno spremstvo smo zaupali Prevozništvu Janko Božič s.p.. Janko se je tudi na tej turi izredno potrudil in nam s svojimi dobrotami, neprecenljivo pomočjo ter iznajdljivostjo skozi vso pot še dodatno polepšal to štiridnevno druženje ob Dravi.

V ponedeljek, 6. junija se v zgodnjih jutranjih urah počasi zberemo, kolesa naložimo v prikolico in že se peljemo proti Dravogradu, kjer se nam pridružita še dva kolesarja. Sedaj je ekipa popolna in pot proti Italiji kaj hitro mine in že se znajdemo na železniški postaji v Toblachu, kjer se začne kolesarska pot Drauradweg. Najprej se dodobra okrepčamo z dobrotami »a la Janko«, pregledamo kolesa, če je vse tako kot mora biti, naredimo eno gasilsko in v rahlem pršenju krenemo na kolesih proti izviru Drave. Po dobrih 2 km v lepi gorski pokrajini zagledamo informacijsko tablo, ki nam sporoča da smo na enem izmed začetkov, kateri se kaj kmalu združijo in ustvarijo to, zaradi česar smo mi tukaj. Seveda, mislim na reko Dravo. Pot nas nato pelje nazaj v Avstrijo, mimo lepih vasi in ob cvetočih travnikih do Lienza in naprej proti Oberdrauburgu, kjer nam je Janko v priročni kuhinji ob sami Dravi pripravil kosilo. In to ne kar neko kosilo, ampak okrepčali smo se s piščančjimi stegni na žaru z zelenjavno prilogo. Marija pred odhodom skuha še okusno kavico in kolesa so spet v pogonu.

V bližini Greifenburga doživimo spet nekoliko močnejši tuš in to tuširanje traja dobro uro in pol. Še dobro da se je dan bližal h koncu in v Sachsenburgu pri Zlatem konjičku nas čaka odrešitev – gostišče kjer bomo prenočili. Kaj hitro pospravimo kolesa v poseben prostor in že se drug za drugim, a tokrat nekoliko bolj udobno, spet tuširamo. Moram pa reči, da smo imeli veliko srečo tudi s sušenjem oblačil in obutve. Namreč gostišče ima kotlovnico, v kateri dajo možnost kolesarjem, da si lahko posušijo svoje stvari. Res lepo od njih. Še večerja iz domače kuhinje v eni izmed sob, prijetno kramljanje in čas za počitek je bil tukaj.

Torek, 7. junija se je začel vzpodbudno, saj se nam je ob pogledu v nebo kar smejalo. Po lepo pripravljenem zajtrku v gostišču naredimo eno gasilsko in že nadaljujemo z vožnjo proti Spittalu. Malo pred Villachom se dobimo z Jankotom in se na hitro okrepčamo s čokolado, pa tudi kavica je »fajn pasala«. Nebo nas je spet na hitro presenetilo in nam poslalo nekaj kapljic za osvežitev. V rahlem pršenju se kaj hitro odpravimo ob Dravi naprej do Villacha, kjer naletimo na nekaj, kar je pri nas še pod velikim vprašanjem. Namreč zaradi obnove na kolesarski poti nas lepo postavljene table (Ümleitung) vodijo po obvozu do mesta, kjer se ponovno priključimo na markirano pot. Resnično, vsaka jim čast za to! Pri rdečem mostu zapustimo markirano pot ob Dravi in se zapeljemo proti Faaker See-ju, kjer nas Janko že čaka s kosilom. A še preden prispemo do kraja Egg nas spet kar krepko spere, kot iz škafa se je ulilo. Na vse to kaj hitro pozabimo ob dobrotah iz Jankove kuhinje. Čevapčiči, pečeno meso s »pomes frittesom« in domače vložena solata so pravi balzam za vse, kar se nam je pred tem zgodilo. Vse skupaj pa smo splaknili še s kakšnim kozarcem piva ali z dobro domačo kapljico. Nato smo se zapeljali proti Rossegu in do kraja Mühlbach, kjer smo v hotelu Rosentaler Hof prenočili.

V sredo, 8. junija se zjutraj dobimo v eni izmed sob ter si naredimo zajtrk, katerega sva z Jankom nabavila prejšnjo večer in to v takšnem nalivu, da ne moreš verjet če ne vidiš. V kratkem času je padlo toliko dežja, da ko sva prišla iz trgovine do avta je bilo na parkirišču 10 cm vode. Po zajtrku malo drugače smo spet na kolesih in na poti ob Dravi. Ne asfaltirana, a kar lepo utrjena pot nas je kaj hitro pripeljala v bližino Ferlacha, kjer smo imeli postanek za malico in obvezno kavico. Sledila je vožnja do kraja, kjer je bila zelo domiselno narejena »Indijanska vas« in katero smo si tudi ogledali, se fotografirali v poglavarjevem šotoru ob ognju ter nadaljevali z vožnjo proti Völkermarktu in se ob Völkermarker Stausee-ju spet dobili z Jankom.

Po okrepčilu in krajšem kramljanju o tem in onem, ponovno sedemo na kolesa in kolesa se spet vrtijo, tokrat proti kraju Ruden, kjer imamo dogovorjeno, da se ustavimo in imamo kosilo. Kot vedno nas Janko tudi tokrat preseneti in nam uredi poseben prostor za kosilo. Verjeli ali ne, »kosili« smo v prostoru, kjer ima tamkajšnji gospodar skladiščeno biomaso za kurjavo. Ambient res nekaj posebnega, pa tudi špageti a la Janko so zelo teknili. Po kosilu smo si na hitro lahko pri gospodarju oprali še kolesa in že smo se peljali preko železniškega mosta in v nadaljevanju še čez viseči most pri Aichu. Po lepo urejeni poti smo se peljali še nekaj kilometrov in že smo se znašli v Lavamündu, kjer smo v gostišču Gasthof še zadnjič na tej turi prenočili.

Četrtek, 9. junija se je spet začel z rahlim dežjem, a le za kratek čas. Po obilnem zajtrku v gostišču sledi še zadnjih nekaj kilometrov vožnje po Avstriji in kaj kmalu se znajdemo pri tabli, na kateri je pisalo, da smo spet doma, doma v lepi deželici na sončni strani Alp. Ustavimo se v Dravogradu, se v slaščičarni na hitro okrepčamo in se odpeljemo proti Trbonjskemu mostu, kjer malo pred njim, zavijemo na cesto, ki vodi proti Jankovi domačiji. Ker je do domačije kar strmina, pustimo kolesa v eni izmed garaž domačinov in Janko nas s kombijem odpelje do njegovega doma, kjer nas čaka okusno in obilno kosilo, katerega nam je pripravila Jankova žena. Zaključek, ki ga zlepa ne bomo pozabili.

Za piko na i, pa nas preseneti še Branko (udeleženec ture) ter nam zaigra še nekaj domačih viž na frajtonerico. Po nekaj plesnih korakih, krajšem sprehodu po Jankovem posestvu se poslovimo in spet smo na kolesih. Žal do Maribora še ni urejene kolesarske poti, zato nas pot vodi po glavni cesti. Še preden prispemo v naše lepo mesto, nas nebo ponovno preseneti in nas še zadnjič opere, a nič kaj hudega. To je bilo zadnje dejanje, preden smo se poslovili in se po 382,5 km vsak po svoje odpeljali tja, kamor se najraje vračamo iz dneva v dan.

 

 

Igor