no images were found
Ja, čas hitro mineva. Še ne dolgo, ko se nas je nekaj članov KPD Hej, gremo naprej potilo po bolgarskih nacionalnih parkih in njihovih vršacih, že smo se podali na novo turnejo izven naših meja. Tokratna tura nas je vodila v Črno goro, bolj natančno v mesto Plav v bližini Prokletij, katere smo dodobra spoznali in osvojili kar nekaj vrhov. Tudi tokrat smo bili v družbi članov PD Planika in v organizaciji TA Balkanika iz Maribora.
Prvi in drugi dan smo preživeli na avtobusu, si ogledali lepote Dubrovnika in se pred spanjem še malo sprostili na plaži v Rafailovičih. Da o kopanju v morju, ki je imelo 27°C, ne govorim.
Tretji dan se nas 7 pohodnikov po zajtrku naloži v kombi in že nas Renato s kombijem popelje čez »drn in strn«, po cestah, ki niso za vsakogar – še posebej za vrtoglave ne, skozi Podgorico in Andrijevico do mesta Plav, ki nas je gostilo naslednjih 8 dni. Hotel v katerem smo bili nastanjeni leži tik ob Plavskem jezeru, je pravi raj za pohodnike. Osebje pa, ki nas je »pedinivalo« vse te dni, je bilo neverjetno prijazno, tako, da je že vse skupaj bilo videti kičasto. Tako se dela z gosti, pa čeprav samo s pohodniki.
Od petega, pa do osmega dne smo osvajali okoliške vrhove in uživali v čudovitem vremenu in naravi. Najprej nas je lokalni vodnik popeljal na Karanfile, natančneje, osvojili smo Severni vrh (2460 m). Sledilo je osvajanje Visitorja, ki se vzpenja nad Plavom 2211 m visoko. Nov dan je prinesel nov podvig in prečudovito turo na Maja Rosit (2525 m), vrh, ki meji z Albanijo in ponuja čudovite razglede po Prokletijah. Naslednja tura nas je vodila preko različnih katunov, od katerih je izstopal katun Bogičevica in leži pod vrhom Tromeje (Albanija-Črna Gora-Kosovo). Preko teh čudovitih planin, posejanih z borovnicami, katerih smo se dodobra najedli, smo se povzpeli na Hridski krš (2358 m) visoko. Z vrha smo se spustili do Hridskega jezera, ki leži na višini okrog 2000 m in najbolj hrabri smo se tudi okopali v njem (da vas spomnim, datum je kazal 18.9.2011, mi pa v vodi na tej višini – to je noro). Zaključna tura tokratnega »pohajkovanja« po črnogorskih hribih nas je vodila na »bližnji« vrh z višino 1825 m, ki leži JV nad Plavskim jezerom in vzpon nanj nam je ponujal krasen pogled proti dolini vse do mesta Gusinje.
Torek, 20. septembra je prinesel slovo od gostiteljev, kateri so na nas naredili zelo lep vtis, pa tudi mi smo bili za njih fenomenalni. Da je bilo res tako, naj zapišem izjavo enega izmed natakarjev, ki je ob našem odhodu dejal: »Šta čemo mi sad bez vas!« Po tej izjavi ponovimo kaskadersko vožnjo s kombijem nazaj v Rafailoviče, a tokrat s poklicnim šoferjem Božom.
Ob morju smo potem uživali naslednja dva dni, se sprehodili do Budve, nekateri do Sv. Štefana in izkoristili še zadnjič v tem letu toplo morje. Kljub temu, da se je september bližal h koncu, pa je voda imela še vedno temperaturo okrog 25°C.
Preden smo se odpeljali nazaj v Slovenijo, smo si zadnji dan tega prijetnega druženja ogledali še znamenitosti Cetinja, se dodobra najedli v Njeguših zelja s pršutom in popili kakšen kozarec Vranca.
Bili so to dnevi, ki se človeku zgodijo le redko v življenju. Toliko smeha iz dneva v dan. Pravi ljudje na pravem mestu, ob pravem času. Vreme in narava kot si lahko le želiš. Ja, to so atributi, ki se le redkokdaj sestavijo v taki obliki, kot smo jo doživeli mi. In nenazadnje, Črnogorci so gostitelji, ki ti hitro zlezejo pod kožo in ne moreš mimo tega, da jih ne vzljubiš.
Igor