S KOLESI OB DONAVI

od izvira v Donaueschingen-u do Passau-a

Ne vem, kako sploh naj začnem, da bi vas že v uvodu te predstavitve, te 7 dnevne ture, ob čudoviti in drugi najdaljši reki v Evropi, Donavi, pritegnil. Mislim, da je že to, da smo se odpravili prekolesarit njen prvi del – to je od »izvira« v Donaueschingenu do Passau-a, dovolj velik podatek, ki človeka ne more pustiti, kar tako ravnodušnega. Sedaj, ko je to že za nami, lahko mirno rečem, da smo se še kako prav odločili in to turo izvedli tako, kot smo jo. Za nekatere je bilo tu in tam morda nekoliko bolj naporno (ta zadnja plat je morda malo ponagajala), a nasmejani obrazi na zaključku so povedali vse, so pokazali, da se s trdno voljo da uresničiti vse – no ja skoraj vse. In vsem nam (13 kolesarjev ter Janko in Simona v spremljevalnem vozilu), je uspelo ponovno uresničiti eno izmed mnogih želja, katerih pa, verjemite mi, ni malo. Jaz vedno govorim, da hrabre spremlja sreča, le upati si moraš in potem se ti stvari kar same ponujajo. Sedaj pa k naši gostiteljici Donavi in k temu, kako smo ta velik izziv doživljali in preživeli od 6. do 12. 5.2013.

PONEDELJEK, 6.5.2013

Naše izhodišče je bila stara lokomotiva pri železniški postaji v Mariboru, kjer smo se dobili ob 4.00 uri zjutraj. Uvodnim stiskom rok, je sledilo natovarjanje koles in vse ostale »krame« v prikolico. Preverimo še ali imamo vse, za kar smo se predhodno dogovorili in kolesa (od avta seveda) že šibajo proti Avstriji, proti Nemčiji, proti Donaueschingenu. Vse lepo in kar hitro (morda celo prehitro) poteka, dokler nas kakšnih 150 km pred »izvirom« Donave, na avtocesti, ne prehiteva tamkajšnja policija in nam nakaže, da ji sledimo. Odpeljejo nas iz avtoceste, dober kilometer vstran, kjer dodobra pregledajo vse papirje našega šoferja in seveda tudi zanima jih, kaj imamo v prikolici. Ker je pač vse tako kot mora biti, nas po 20 minutah spustijo in nam zaželijo dobro vožnjo. Preden smo prišli do našega izhodišča, smo se ustavili še ob robu gozda, na primernem mestu, kjer sta nam naša potujoča kuharja pripravila prvo kosilo. Po dve urnem počitku, se dodobra napolnjeni odpeljemo proti izhodišču naše kolesarske ture. Lepo sončno vreme se počasi poslavlja in bližje začetka smo, bolj temno nebo postaja, dokler se ne vlije kot iz škafa. Opa, to pa ni nič kaj obetajoč začetek. A  dežne kaplje postajajo počasi spet bolj redke in drobne. Med tem smo že v bližini njenega začetka, začetka reke Donave v Donaueschingenu. Ura kaže 18.00 popoldan in nas čaka še okrog 40 km vožnje s kolesi. Po kratkem in hitrem kriznem sestanku pade odločitev – Igor, Marija, Milena, Rudi in Karel se kljub rahlemu dežju, na hitro preoblečemo v kolesarska oblačila, vzamemo kolesa s prikolice in že smo na poti proti »izviru«, do katerega pa žal nismo mogli priti. Table nas opozarjajo, da potekajo obnovitvena dela in resnično vse naokrog je eno samo gradbišče. Ostali, ki se niso odločili za to uvodno kolesarjenje, se peš podajo proti »izviru« in se nato s spremljevalnim vozilom odpeljejo do hotela v Tuttlingenu, kjer bomo to noč prenočili. Nas 5 pa hura na pot, saj je ura kazala že skoraj pol sedem in čez 2 ure bo že nastopila noč. Kolesarska pot je speljana sem ter tja med polji in v večini po ravnini, tako da števci na kolesu kažejo skoraj vedno preko 20 km/h.  Po pol ure preneha deževati, a pot je še vedno precej mokra, kaj mokra, ponekod teče preko nje cel potok. To pomeni, da je moralo pred nami kar močno nalivati to prekrasno pokrajino. In ker smo imeli kar veliko povprečno hitrost, smo v kraj Tuttlingen tako rekoč pridrveli malo čez 20.00 uro. Bilo je mokro, a nepozabno. Ob prihodu v hotel smo bili v očeh ostalih pravi heroji, za kar smo dobili tudi lep aplavz. Kolesa pospravimo v garažo in že se znajdemo po sobah, eni pod tušem, spet drugi pri šanku. Tudi naša gostiteljica, šefica hotela je bila zelo prijetna tako, da se je razvil kar prijeten pogovor, v nemščini seveda. Druženje to večer ni bilo dolgo, saj smo bili kar utrujeni od dolge poti iz Maribora. Za nami je bilo preko 800 km vožnje s spremljevalnim vozilom.

TOREK, 7.5.2013

Ta dan nas je čakalo okrog 95 km vožnje s kolesi, do mesta Riedlingen. Po okusnem zajtrku se, tokrat vsi, podamo novim dogodivščinam naproti. Pot nas vodi malo po asfaltu, malo po makadamu. Razgledi postajajo iz kilometra v kilometer lepši in skalne kulise se kar vrstijo druga za drugo. Tu in tam na vrhu kakšne skale zagledamo še kakšen grad. Kaj naj rečem, lepo, super, čudovito – to so stvari, ki ti polnijo baterije in za kaj je kolesarjenje vedno bolj popularno. Vmes imamo še srečanje s spremljevalnim vozilom in malico. Po nekaj urnem uživanju v neokrnjeni naravi se te naravne kulise končajo in že se znajdemo pred mestom Sigmaringen in pogled nas usmeri proti gradu Sigmaringen, katerega si ogledamo tudi od blizu. Še preden smo prišli do mesta Sigmaringen, smo imeli prvo neprijetno zadevo na turi. Namreč pri vzponu proti Nickhofu, se je Rudiju strgala veriga in naš Karel je s svojo opremo to takoj pošlihtal in že smo se peljali navzdol proti prej omenjenemu gradu. Pot nas naprej vodi v večjem delu po asfaltni prevleki, bolj ali manj ob Donavi. Pokrajina je spet lepa, manjši kraji se kar vrstijo drug za drugim in v kraju Hundersingen nas je čakalo kosilo, a la Janko in Simona, čevapčiči s pomfrijem in solato. Je pa letos pri kosilu bil še en dodatek in sicer, s tem ko smo imeli še dodatno spremljevalko v spremljevalnem vozilu, je pri kosilu bila še tudi juha in to ne kakršna koli, ampak ta prava in dobra kot h…. Spet »nabasani« do konca se odpeljemo še nekje 12 km do končne postaje tega dne, do hotela Brücke v Riedlingenu. Po vsej tej folklori, ki smo jo imeli vsako večer ob prihodu v hotele (pozdravi, pospravljanje koles v garaže, urejanje, namestitve po sobah, …), smo se nato usedli skupaj in popili kozarček ali dva ter podoživljali videno in doživeto ta dan.

SREDA, 8.5.2013

Po zajtrku in kavici nas je ta dan pot vodila do Leipheima in preko 100 km vožnje. Bila je to prekrasna pot ob Donavi, z nekaj kratkimi vzponi in spusti do mesta Ehingena, kjer smo zavili levo na kolesarsko pot proti izviru še ene reke in sicer do izvira reke Blau. Pot po tej dolini spet fenomenalna, s čudovitimi pogledi po okoliških hribih. Spet nekaj za samopotrjevanje. Ko pripeljemo v bližino izvira, že opazimo, da je to kar obiskana turistična točka. Resnično sam izvir, tako imenovan Blautopf, je ta prava naravna znamenitost in nekaj nepozabnega za videt. V času, ko smo bili mi ob tem »loncu« je na plano priteklo vode okrog 2600 l/s. Ker čas, ko človek nekaj dela, hitro mineva, smo se morali podati na pot proti Ulmu, a že po dobrih 3 km smo imeli nov nepričakovan postanek, tokrat je spustilo dušo Vojkovo zadnje kolo. Vojko na hitro zamenja zračnico in že se peljemo dalje. Pot nas vseskozi vodi ob reki Blau do mesta Ulm. Ko prispemo v to mesto se naravnost odpeljemo k največji znamenitosti, da katedrale, ki ima najvišji cerkveni turn na svetu, kateri sega 161,6 m visoko. Katedralo si ogledamo tako od zunaj kot od znotraj in vsi smo mnenja, da to videti ni nekaj, kar se ti lahko zgodi vsak dan. Sonce prijetno greje, človek bi kar ostal tukaj, a žal naša kuhinja nas že čaka le streljaj iz Ulma tako, da moramo spet na kolo. Kmalu smo spet ob naši gostiteljici Donavi in vožnja ob njej je zelo prijetna, kakor tudi pogledi na levo, ki nas kar vabijo. Namreč, na zelenicah poležavajo tako mladi, kot tisti nekoliko bolj v letih, kar pomanjkljivo oblečeni, se predajajo sončnim žarkom, uživajo, prijetno kramljajo ali enostavno lenarijo. Mi, mi pa poganjamo pedale koles in si mislimo svoje in naenkrat smo pri našem spremljevalnem vozilu. Na hitro poskačemo s koles in že si polnimo krožnike z juho, pa tudi kaj mesenega se najde, da o solati sploh ne govorim. Vsak izmed nas je tako osredotočen na svoj krožnik, da še za govorit nam ni, a kakšna smešna opazka tu in tam le pade, tako, da dolg čas nam pa le ni. Tudi kakšno pivce za živce se najde – dobiš kaj želiš. Donava spet kliče in mi že pridno poganjamo pedale proti našemu hotelu. Pot nas vodi po makadamski poti skozi gozd, levo in desno vonjamo poljane čemaža in tako prijetno osveženi prispemo v Leipheim, do hotela Leipheimer Hof. Tudi tukaj naletimo na prijetno lastnico hotela in njenega moža. Spet vsakdanja folklora, še kakšen kozarec piva in že smo po sobah.

ČETRTEK, 9.5.2013

Po zajtrku spet na kolo, preko Donave na levo stran in veselo na delo, saj imamo ta dan do naslednjega hotela okrog 110 km.  Oblaki nam nekoliko grozijo, a na srečo kaj večjega od tam zgoraj ni bilo. Prijetna makadamska pot ob Donavi kar hitro ostaja za nami in pogled na table nas opozarjajo, da imamo do izliva Donave v Črno morje še okrog 2555 km in z vsakim metrom seveda manj. V nadaljevanju se peljemo skozi kar nekaj krajev in mest. Nekatera mesta, tista nekoliko večja, imajo zanimive fasade, ki so barvne, kot da se vozimo med čebelnjaki. Res lepo je opazovati te čebelnjake in človeku se na prvi pogled poraja vprašanje, zakaj je vse to tako kičasto barvno, a ko se pelješ nekaj časa po ulicah in to opazuješ, ugotoviš, da pravzaprav ni nič kaj kičasto, ampak lepo pobarvano in smiselno urejeno. Lepo ni kaj. Od Donauwörtha se pot kar nekajkrat rahlo vzpne, pa spet spusti tako, da vse skupaj postane že malo tečno, a na srečo smo že v Marxheimu, kjer nas čaka zasluženo kosilo. Vsak se trudi po svojih močeh tako, da hrane v loncih kar hitro zmanjkuje, a zmanjka pa nikoli. To je dokaz, kako dobra sta naša potujoča kuharja in nas znata razvajati s svojimi dobrotami. Ker je danes praznik v Nemčiji, sta nam pripravila rdeče zelje, krompir in kotlete – pravo praznično kosilo. Res že tukaj se jima moram resnično zahvaliti, saj sta vsaki dan za nas pripravila nekaj drugega, kaj posebnega. Lahko rečem, da smo bili deležni širokega spektra dobrot – ni da ni. Le še nekaj kilometrov asfaltne in makadamske poti smo morali prestati in že smo se znašli v Neuburgu, pred gostiščem Zur Blauen Traube, kjer smo to noč prespali. Stavba, ki je bila na vzpetini in ob mestni hiši, je štela preko 300 let in je bila prijeten gostitelj, da o spremljevalnem programu sploh ne govorim. Čedna kelnarica v lepi obleki, ki ji je lepo pristajala, je bila kar dobra motivacija, da smo ta dan pozabili (nekateri seveda) iti spat, saj se je prijetno kramljanje zavleklo v naslednji dan. Še dobro, da se je kelnarici iztekel delovni čas, sicer bi nas nekaj najbolj vztrajnih kar počakalo na zajtrk, tako pa smo le lahko še kakšno kitico oddremali.

PETEK, 10.5.2013

Dan se ni začel preveč obetajoče, saj je že ponoči začelo deževati. A mi po zajtrku, kljub rahlemu dežju, se spravimo na kolesa in veselo naprej za zdravo telo, saj moramo ta dan prevoziti okrog 90 km. Vse do Ingolstadta nas po malem pere, a mi se ne damo in v zahvalo za to se nas v tem lepem mestu vreme nekoliko usmili. Toliko, da lahko kar se da v suhem, pred enem izmed tamkajšnjih kafičev, popijemo kavo. Komaj se usedemo na kolesa, že spet se nebo orosi in dežne kaplje kar lepo rahljajo makadamsko podlago na poti, tako da so naša kolesa in hrbti takšni, kot da smo na kakšni blato borbi in ne na kolesarjenju. A tudi to je del kolesarskih tur in če tega ne doživiš, potem sploh ne moreš vedeti, kako je, če je … Bolj ali manj blatna pot nas kar nekaj kilometrov vodi direktno ob desnem bregu Donave in za vsakim ovinkom mislimo, zdaj bo pa konec tega blata, pa žal spet ni. Ampak na srečo tudi vsega hudega je enkrat konec in tudi te naše čudne poti je bilo kaj kmalu konec in že smo se znašli na asfaltu, med turisti. Le še nekaj sto metrov prijetne vožnje in že smo bili pri ladji. Mi blatni, kot da smo prišli z motokrosa, okrog nas pa skupine lepo urejenih turistov, ki so si najverjetneje mislili, kaj pa je s temi norci, da se v takem vremenu klatijo tu okrog s kolesi. A glej ga zlomka, ravno ko smo vplačali karto za ladjo, se vkrcali nanjo, se je odprlo nebo in vseh 20 minut, kolikor je trajala vožnja do Kelheima, je sijalo sonce. Sedaj, ko se je pokazalo sonce je postalo tudi bolj svetlo in mi smo se lahko malo bolje spoznali in videli, da smo resnično vsrani, kot le malokdaj. Prijetna vožnja z ladjo je hitro minila in že smo bili spet na kolesu, a tokrat v lepšem vremenu, pa tudi pot je bila asfaltirana. Le nekaj kilometrov je bilo za nami in pod viaduktom že zagledamo naše spremljevalno vozilo. Na hitro odvržemo umazane odvečne stvari in družina je že zbrana za mizo in naši želodčki se že pridno polnijo. Vendar naši pogledi proti kolesom niso nič kaj prijetni, le kakšen delček na njih je čist, vse ostalo pa, oh joj. Kaj bi tarnali, saj smo ja ob Donavi in zadevo kaj hitro uredimo. Namreč, kolesa namočimo kar v Donavo  in jih operemo, na hitro obrišemo, malo podmažemo in že se peljemo proti Bad Abbachu, do hotela Park Cafe Reichl, kjer smo prenočili. Že takoj moram zapisati, da smo bili ta dan v tem hotelu edini gostje in tudi sam šef nas je do zjutraj zapustil. Ja, to kar smo tukaj doživeli, je nekaj kar moraš videti in doživeti, sicer to nikakor ne moreš verjeti. Namreč šef hotela je imel druge obveznosti in nam je hotel kar dal v uporabo. Preden je odšel mi je vse pokazal, kar moram vedeti okrog elektrike, kje se kaj prižge, pa še šank mi je razkazal, da se ne bi preveč mučil, ko bom kaj iskal. Res neverjetno, a resnično. Komaj je ta prijeten gospod srednjih let odšel, že sva bila z Mileno za šankom in svoje goste pridno stregla in vse lepo beležila, tako, da drugo jutro ne bo težav s plačili. Bilo je to smeha, šaljivih situacij in še kaj, tako, da je čas prehitro mineval in potrebno je bilo iti v posteljo.

SOBOTA, 11.5.2013

Jutro ob pogledu v nebo obeta, da bo dan ta pravi za kolesarjenje in to se je potem tudi potrdilo. Po zelo okusnem in raznovrstnem zajtrku, se kar s težavo poslovimo od zelo zelo prijetnega možakarja, ki nam je s svojo gesto zelo polepšal to turo. V zahvalo mi ob slovesu podari še liter dobre rdeče kapljice, z željo še kdaj na snidenje. Pot do Regensburga nas nato vodi tik ob Donavi malo po asfaltu, malo po makadamu. Ob prihodu v to mesto nas pogled najprej usmeri proti kamnitemu mostu. Še preden se podamo po mestnih ulicah, nas Vojko malo popelje skozi zgodovino mesta in nam poda nekaj dejstev. Sledila je vožnja po mestu do katedrale sv. Petra, do stare mestne hiše, pa tudi Porta Praetoria smo si ogledali. Na koncu smo se zapeljali še preko znamenitega kamnitega mosta na drugo stran Donave in nadaljevali z vožnjo ob njej do mesta, kjer nas je že čakala malica  a la Janko in Simona. Tako osveženi nadaljujemo ob Donavi v prelepi pokrajini naprej. Kilometri kar bežijo za nami, pa tudi kakšen blaten odsek poti moramo premagati, tako, da kolesa spet začno spreminjati barvo in so lepo obložena. To so pač posledice deževja v prejšnjih dneh, a glavno je, da danes ne dežuje. V kraju Hornstorf imamo spet nepredviden postanek, Marijino sprednje kolo je že drugič spustilo dušo. Moški del ekipe na hitro zamenja zračnico, jaz pa med tem poiščem, kje se nahaja naše spremljevalno vozilo, saj nas naša kuharja že čakata s kosilom. Kolo popravljeno, spremljevalno vozilo najdeno in že smo za mizo. V krožnikih pa okusen pasulj s klobaso, ki nam je ponovno preveč teknil, tako da smo lonec skorajda počistili do konca. Naša jedilnica pod milim nebom, a nad nami se pojavijo čudno temni oblaki, vendar vse mine brez nekih dodatkov od tam zgoraj. Edini dodatek, ki se mu nismo mogli upreti je bilo presenečenje, a la Simona, ki nas je presenetila s čisto ta pravimi palačinkami. Mater so bile dobre. Za ta dan nam je, po tej kulinariki, preostalo le še nekaj kilometrov do mesta Bogen, do penziona Schreiber, kjer smo še zadnjič prenočili. Ob prihodu spet nekaj prijetnih uvodnih besed in stiski rok z gostitelji. Pred nami se pojavi tudi prijeten »starček« s palico v roki, ki nam takoj ponudi možnost, da si lahko operemo kolesa. Ne morete verjeti, kako je to del ženske ekipe razveselilo in kar niso mogle nehati s čiščenjem in splakovanjem svojih »konjičkov«. Po dobre pol ure je bilo vse čisto in pospravljeno v priročni kolesarnici. Še sami sebe smo uredili in pripravljeni smo bili na zaključno dejanje tega dne. Zberemo se v prostoru pred jedilnico, kjer je bil tudi hladilnik s pijačami, katere smo si lahko sami vzeli in potem vse skupaj drugi dan plačali. Bilo pa je v tem hladilniku pivo čudežno poceni, saj je bila cena le 1 € za steklenico piva. Zdaj pa mi še kdo naj reče, da se tudi v Nemčiji ne da piti poceni piva. Spet lepa gesta gostiteljev. Večer tako zaključimo ob prijetnem klepetu in najslabši dan, kar se vremena tiče je za nami in števec na kolesu je kazal, da smo prevozili 87 km.

NEDELJA, 12.5.2013

In nastopil je zadnji dan tega našega druženja, na in ob kolesih še okrog 90 km. Jutro je bilo sicer nekoliko bolj hladno, a se je počasi ogrelo, tako da je bilo prijetno za vozit. Kolesarska pot nas je vseskozi vodila po levi strani Donave, tako po cestah, kakor po nasipih ob njej. V kraju Winzer imamo še zadnjo malico na tej turi. Nekaj prijetnih besed, kakšno popito pivce in spet smo na kolesih. Vse do približno 20 km pred Passau-om smo bili deležni lepega vremena, s čudovitimi pogledi po okolici, pa tudi kolesarjev smo srečevali vedno več. Vse lepo in prav je bilo do takrat, a ko smo se začeli ozirati nazaj, pa nas je kar malo zmrazilo. Namreč, začeli so nam slediti čudni oblaki, katere je začel najavljati veter in kateri je bil na trenutke kar močan. K sreči je bil to veter od zadaj, tako da nam je bil bolj v pomoč, kot v oviro. Bližje smo bili Passau-u, bližje nas je bila tudi fronta. Preden smo zapeljali preko Donave v mesto, smo se zaščitili proti dežju, a k sreči nas je od te fronte oplazilo le nekaj dežnih kapljic. Kot že rečeno, hrabre vedno spremlja sreča. Pot skozi Passau je kar hitro minila in že smo se znašli na mestu, kjer smo v preteklem letu začeli s turo proti Dunaju. Nekaj nostalgije in z vožnjo smo nadaljevali še 7 km vzdolž Donave, do kraja kjer smo zaključili s turo in kjer smo imeli zaključno kosilo. Ob koncu je bilo veselje nepopisno, nasmejani in zadovoljni obrazi, stiski rok in objemi, pohvale in zahvale so deževale kot za stavo, pa tudi vreme se je za ta čas obneslo. Ob pogledu na števec smo ugotovili, da smo v teh sedmih dneh prebili na kolesih 43 ur in 40 minut in prekolesarili 624 km. Zdaj pa le pridite k mizi, saj bodo špageti drugače postali hladni, sta nas vabila naša potujoča kuharja in nepogrešljiva člena te ture. Brez njiju bi nam bilo veliko težje. Končno sta nas le zbrala vse skupaj za mizo in zaključna pojedina se je lahko začela. Tudi za dobro kapljico je bilo poskrbljeno – zaključek, kot se spodobi. A da je bilo slavje ta pravo, je poskrbela še dodatno naša Milena-Ruža, katera je za to priložnost prinesla zraven svoj lasten šampanjec – Penečo Medenico.  Mater je zapasala, pa še zelo dobra je bila po vrhu. Čas je kar hitel, zato smo morali začeti pospravljati vso kramo in kolesa v prikolico. Pred odhodom še naredimo eno gasilsko in že smo bili nameščeni v spremljevalnem vozilu in na poti nazaj v Toti Maribor.

In kaj naj zapišem ob koncu tega mojega razmišljanja? Mislim, da sem že skozi celoten tekst  vse povedal. Morda le še iskrena zahvala vsakemu posebej, kajti vsak je dodal svoj kamenček k mozaiku tega druženja, katero bo še dolgo odmevalo v naših glavah.

                                                                                                                                          Igor